🕯️ Babica Ivanka: srce, ki greje še danes 🕯️

Danes, ko se po zraku razleže vonj po svečah, kostanju in mokri zemlji, se spomin vrne k moji babici, Ivanki Hliš (roj. Videmšek, 1917 – 2011). Ženska, ki je v sebi združevala toplino, modrost in neomajno predanost življenju. Njeno življenje je bilo preprosto, a globoko; polno dela, skrbi, ljubezni in nežnosti, ki se ne pozabi.




Rodila se je leta 1917 v Gaberkah. Poročila se je z Jernejem Hlišem ( *1911 – +1983) leta 1945. Skupaj sta stkala življenje, kjer so vsakodnevna opravila, zemlja, roke in srce postali temelj družine. Rodilo se jima je šest otrok: Janez, Milan, Majda, Milena in dvojčici Cvetka in Anica (moja oma). Celo življenje je delala in delala, z roko pripravljena, z mislijo na druge, s srcem, ki ni nikoli poznalo sebičnosti.




Babica Ivanka je bila ženska, ki je videla lepoto v preprostosti. Njene rože niso bile le dekoracija; bile so simbol življenja, potrpežljivosti in ljubezni, ki raste počasi, a močno. Njena kuhinja je bila srce doma, svet, kjer sem se kot otrok vedno počutil varno. Majhna, a svetla soba z belimi stenami, sivimi tlemi in belo leseno mizo, obkroženo s stoli, ki so vedno vabili k pogovoru. Bele zavese z vijoličnimi odtenki so nežno filtrirale svetlobo, skozi okno pa sem opazoval vrt, poln rož in dreves: vsak cvet in list so bili podaljšek babičinega srca.




Ob štedilniku je stala stara skrinja, kavč prekrit z zeleno odejo, na njem plišasti zajček, vse to je bilo kraj, kjer sem se učil prvega občutka doma in ljubezni. Babica je sedela za mizo, me opazovala in me sprejela s pogledom, ki je segel do mojega srca: “Dobrodošel,” je rekla. V tistem glasu je bil mir, toplina in varnost vsega sveta. Medtem ko sva jedla in poslušala zgodbe iz njenega otroštva, sem počasi spoznaval, kako življenje ni le zaporedje dni, temveč tkanje iz ljubezni, truda, radosti in skromnosti.




Njeno življenje je bilo preprosto, a močno. Naučila me je, da resnična modrost izvira iz poslušanja, potrpežljivosti in ljubezni, da je moč v tihem delu, ki nikoli ne išče priznanja, in da je največja lepota v drobnih, vsakdanjih dejanjih. V teh besedah in dejanjih sem spoznal, da je pravo bogastvo v pripravljenosti ljubiti in služiti, ne v dosežkih ali besedah.



Babica Ivanka je bila moj kompas in moj opomnik, da je življenje minljivo, a ljubezen in modrost trajna. Ko danes prižgem svečo, čutim njen pogled v plamenu – miren, topel in poln razumevanja. Njene roke so bile vedno pripravljene pobožati, podpreti in zdraviti, njeno srce pa je bilo neskončna luč, ki me vodi še danes.




Spomini nanjo niso le spomini; so učni trenutki, darovi življenja. Njena skromnost me uči, da je lepota v tem, da znaš opazovati in biti prisoten. Njena vztrajnost me opominja, da je delo molitev, da je skrb za druge dar. Njena ljubezen me spomni, da lahko tudi v temnem času najdemo svetlobo, če jo nosimo v sebi.

In morda je največje spoznanje, ki ga je babica Ivanka pustila meni in vsem, ki jo poznamo: resnična veličina človeka ni v tem, kar naredi za sebe, temveč v tem, kako ljubi in podpira druge, kako sledi svojim vrednotam, tudi ko ga nihče drug ne razume. Njena modrost, njena prisotnost in njena ljubezen živijo v meni in vsem, ki smo imeli srečo, da smo bili del njenega sveta.




Babica Ivanka ni le spomin ampak je prisotnost, ki me spremlja v vsakem trenutku. Ko zaprem oči, jo vidim v vrtu, kjer nežno neguje rože; v kuhinji, kjer diši po svežem kruhu; v tišini, ki me uči, da je resnična moč v potrpežljivosti in nežnosti. Vsak njen šepet me spomni, da so resnične vezi nevidne, a neuničljive. V njej nosim korake svojih začetkov, njeno moč in nežnost, njeno ljubezen do sveta.

In kadar se zdi, da tema obdaja pot, njena svetloba še vedno osvetljuje mojo pot, ki me opominja, da življenje in ljubezen nikoli ne prenehata, temveč se prelivata iz srca v srce, iz preteklosti v sedanjost. V njenem spominu se učim hvaležnosti, miru in vere v lepoto življenja, in vsak trenutek zdi se mi, da njeno srce še vedno bije v mojem.

Večni spomin nanjo  me uči, da je življenje največja čarovnija – ne tista, ki jo vidimo, ampak tista, ki jo nosimo v sebi. Ljubezen, ki jo dajemo, modrost, ki jo delimo, in svetloba, ki jo prižgemo v srcu drugih, ostanejo zavedno. In v tem svetu, kjer je tančica med vidnim in nevidnim tanka, vem, da me babica čaka tam, v moji knjižnici spominov, med besedami, vonji, zvoki in toplino, ki nikoli ne bo ugasnila.





Komentarji

  1. Čudovit spominski zapis! Prava ljubezen ostane za večno.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dragi Matej, ganljiva izpoved ljubezni do babice. Naj te čuva še naprej njena toplina in ljubeče srce...oba sta imela srečo, ker sta imela drug drugega...ljubezen ostaja za večno, je neuničljiva...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar