Ko življenje spregovori v tišini

 

                    ✨ Tukaj se zgodba rojeva iz miru in zavedanja. ✨

V objemu sočutja, kjer z roko v roki korakajo stari in mladi, se svet meša z bolečino in upanjem, z iskricami življenja, ki žarijo tudi v zadnjem sijaju. Tam, kjer se čas ustavi in tišina spregovori, se pojavljajo vezi, ki presegajo besede.

Želja, da pomagam drugim, je v meni tlela že od otroštva. Spomnim se, kako sem kot majhen fant pogosto razmišljal o življenju in smrti. Postavljal sem si vprašanja, ki jih otroci običajno ne: kaj se zgodi po smrti, obstaja življenje, ki ga ne vidimo, kako nas izguba oblikuje? Ta razmišljanja so bila polna radovednosti in tihega občutka hvaležnosti za dar življenja. Morda so bila prav ta zgodnja vprašanja tista, ki so me vodila po poti iskanja smisla, bližine in sočutja.

Ko sem odraščal, sem želel raziskovati sebe in svet okoli sebe. Bral sem, poslušal zgodbe, opazoval ljudi. V sebi sem čutil, da obstaja prostor, kjer se človečnost izrazi v svoji najčistejši obliki in nekega dne sem ga res našel.

Sedel sem doma in poslušal podkast Aidea. Ko je Manca Košir začela pripovedovati o svojem delu v Hospicu, sem poslušal z odprtimi usti. Zdelo se mi je, kot da govori neposredno meni, kot da njene besede odpirajo vrata v svet, ki sem ga vedno čutil, a ga še nisem znal poimenovati. Vsaka njena misel o nežnosti, prisotnosti in smislu služenja drugim me je napolnila z globoko tišino, ki pa ni bila prazna bila je polna življenja.

✨Besede, ki so me našle ob pravem času – Manca Košir v Aidea podkastu.✨

Lansko leto, v juniju, mesecu mojega rojstva, sem prvič vstopil v prostore Slovenskega društva Hospic kot prostovoljec. Takrat še nisem vedel, kaj točno iščem, a sem takoj začutil, da sem na pravem mestu. Danes, leto dni kasneje, ko društvo praznuje 30 let delovanja, čutim iskreno hvaležnost, da sem lahko svoje prvo leto daroval poti, ki ima tako globok pomen.

Včasih nas življenje povabi v nove zgodbe ampak ne z velikimi besedami, temveč s tihim občutkom, da smo tam, kjer moramo biti. Tako sem začel svoje “hospičevsko” poglavje. Misli sem, da začenjam nekaj popolnoma novega, a hitro sem spoznal, da s sabo prinašam tudi svoje stare zgodbe, notranje ovire in neodgovorjena vprašanja. Prav v tem pa je bilo največje darilo, ker mi je prostovoljstvo dalo priložnost, da jih pogledam z drugimi očmi, z več sprejemanja in hvaležnosti.

✨ Simbol vstopa na novo pot ✨

V tem letu sem se učil tega, kar v vsakdanjem življenju pogosto spregledamo: da tišina zdravi. Da preprost pogovor lahko prinese več kot sto nasvetov. Da je resnična prisotnost včasih največ, kar lahko človeku daš. Učil sem se potrpežljivosti, skromnosti in preprostosti. In predvsem tega, da mi ni treba biti popoln dovolj je, da sem pristen.

Ob vseh srečanjih z drugimi prostovoljci, zaposlenimi in vodstvom sem začutil nekaj zelo posebnega. Njihova odprtost, toplina in iskrena predanost so me ganile do srca. Hvaležen sem, da sem jih spoznal. Vsak izmed njih nosi v sebi tiho modrost in pogum, ki se rodita iz resničnega sočutja. V njihovih dejanjih sem spoznal, kaj pomeni skupnost ne le beseda, temveč živo dihanje src, povezanih v istem namenu.

✨ En delček Hospica ✨
Vir fotografije: Slovensko društvo Hospic

Ko danes pogledam na 30 let društva, čutim globoko spoštovanje do vseh, ki so tlakovali pot, po kateri hodim tudi sam. Moje leto je morda drobno v primerjavi z desetletji njihovega dela, a prav v tej razliki je lep simbol: vsako leto šteje, vsaka prisotnost gradi nekaj večjega.

Ne vem, kam me bo ta pot vodila, a vem nekaj gotovo: hvaležen sem za vsak trenutek, za vsako besedo, za vsakega človeka, ki sem ga srečal. Hvaležen sem za skupnost, ki me je sprejela takšnega, kot sem, in mi pokazala, da je največja moč v nežnosti, tišini in človeški toplini.

✨ Zrel mir, zaupanje v pot, odprtost do prihodnosti ✨