Potovanje, ki mi je spremenilo življenje

Skozi življenje, ki sem ga do sedaj prehodil, sem se vedno duhovno iskal. Že od 6. leta sem imel resna vprašanja, kot so: kaj je smisel življenja? Kaj se zgodi po smrti? Kdo je Bog? Starši in starejši sorodniki mi seveda niso mogli podati veliko odgovorov, oziroma jaz nikoli nisem bil z njimi zadovoljen. Vedno, ko se je pojavil odgovor, se je hkrati pojavilo vprašanje.

Vir fotografije: https://stock.adobe.com/search?k=child+looking+at+stars&asset_id=625994634

V najstniških letih sem na ta vprašanja nekako pozabil oz. jih dal na stran. Spet so prišla nazaj, ko sem dopolnil 18 let. Takrat sem tudi začel vsakodnevno hoditi v cerkev, kjer sem bral berilo in imel čez molitvene ure. Vse skupaj me je tako navdušilo, da sem hotel celo postati duhovnik. Prav spomnim se, kako sem bil vesel, saj sem že imel v glavi, kako hodim po slovenskih deželah in oznanjam Jezusov nauk. Žal pa so se sanje hitro razblinile, saj mi cerkveni dostojanstveniki niso dali nobene možnosti, da bi se pokazal, kaj šele izkazal.

Takrat sem si rekel, da Univerzum že ve, da je tako prav, in ima zame pripravljeno nekaj drugega. Lahko so mi uničili sanje, niso pa mi mogli uničiti moje ljubezni do Jezusa.

Vir fotografije:
https://stockcake.com/i/divine-light-breaking_1629148_1210015

Poleg duhovnosti sem se veliko ukvarjal z zgodovino. Zato me je enkrat poklicala soseda, ker jo je zanimalo nekaj v povezavi s človekom, ki je pokopan v naši vasi. Takrat sem ji pač vse lepo povedal, kar sem vedel, in potem šel naprej. Niti me ni zanimalo, zakaj jo to sploh zanima.

Minilo je pol leta in nekega dne se mi kar naenkrat v glavi pojavi vprašanje: zakaj me je takrat soseda spraševala o tem človeku, kje je pokopan in kaj se je z njim zgodilo? In takrat se odločim, da grem k njej in jo vprašam.

Soseda sploh ni bila presenečena, da sem prišel k njej s tem vprašanjem, saj me je pričakovala. Vse mi je lepo razložila in takrat se prvič v življenju soočim z besedo regresoterapija (To je potovanje vase v podzavest in celo v pretekla življenja. Namen ni v čarovniji, temveč v tem, da odkriješ vzorce, spomine in izkušnje, ki oblikujejo tvoje sedanje življenje.).

Soseda mi je posodila knjigo o regresoterapiji, da bi si v miru vse prebral. Prav spomnim se, s kakšnim užitkom sem jo prebiral, po drugi strani pa v strahu, saj sem še vedno verjel, da je to greh in je povezano s hudičem.

Knjiga, ki mi jo je posodila soseda

Takrat sem tudi prvič po zelo dolgem času začel raziskovati izven okvirjev tega, kar sem bil prej omejen (krščanska vera). In čez čas sem se odločil, da želim iti na terapijo.

Ko sem iskal, kam bi šel, sem našel prvega regresoterapevta, s katerim sem bil že dogovorjen. A še vedno je bil tisti strah: kaj če delam narobe, kaj če je ta človek le šarlatan? Z njim sem potem prekinil dogovor za srečanje in začel iskati drugega. In ga našel.

Ko sem ga poklical, je bil najin pogovor takšen, kot da se poznava, in hitro sva se vse dogovorila. Po pogovoru z njim ni bilo več nobenega dvoma ali strahu.

In napočil je dan za prvo regresoterapijo. Že zjutraj, ko sem se zbudil, sem bil poln navdušenja in hkrati brez pričakovanj. Zanimivo je tudi to, da me je tisto jutro, preden sem stopil na avtobus, obsijala tako močna in topla sončna svetloba, ki mi je dala vedeti, da je Univerzum s menoj in da sem varen.

Ko sem prišel k njemu, sva se lepo pogovorila in nato začela z terapijo. Kakšna je bila terapija, je ne morem opisati z besedami. Lahko pa povem, da sem se po tej terapiji prebudil kot drug človek. Če sem bil prej kot riba v akvariju, sem zdaj kot riba v neskončnem oceanu.

Vir fotografije: 
https://www.istockphoto.com/vector/goldfish-gold-fish-jump-out-of-a-round-glass-bowl-into-the-sea-concept-of-improving-gm1281116970-379246561

Občutek svobode, ki me je prevzel, je bil neopisljiv kot da sem prvič v življenju vdihnil s polnimi pljuči. Strah, ki me je spremljal dolga leta, se je začel topiti, v meni pa se je rodilo zaupanje. Zaupanje vase, v življenje in v to, da obstaja nekaj več, kar nas vodi.

Ko sem se vračal domov, sem bil tiho, a v sebi sem čutil neizmerno hvaležnost. Ugotovil sem, da odgovori, ki jih iščem, niso skriti zunaj mene, temveč v meni samem. Regresoterapija mi ni dala čarobne formule, dala mi je nekaj veliko večjega in to je zavedanje, da sem del neskončne zgodbe.

Od tistega dne naprej se moje življenje počasi spreminja. Ljudje, ki vstopajo vanj mi pomagajo rasti. Knjige, ki mi pridejo pod roke, mi odpirajo nova obzorja. In najpomembneje je da sem začel poslušati svoje srce. To potovanje se še vedno nadaljuje, a vem, da me bo vedno vodilo proti svobodi in ljubezni.