Med naravo, zgodovino in adrenalinom: italijanski zapiski

16. in 17. avgusta 2024 sem se skupaj s prijateljema odpravil na dvodnevno potovanje v Italijo. Na poti smo obiskali park Parco Natura Viva, Verono, doživeli adrenalin v Gardalandu ter našli mir ob Gardskem jezeru. Potovanje je bilo polno kontrastov od smeha in hitrosti do tišine in miru.

Vir fotografije: 
shutterstock.com/image-illustration/visit-italy-cartoon-travel-poster-386115136


1.  dan: ZOO SAFARI in VERONA

Zgodnje jutro v Celju je bilo še zavito v tišino, mesto je spalo, ko sem preverjal nahrbtnik in kovček že tretjič: telefon, zapiski, mala škatlica spominkov, voda in nekaj sendvičev za na pot. Vse je bilo pripravljeno, a srce je bilo polno vznemirjenja in nekega rahlega trepetanja, ki ga doživimo, preden se podamo na nekaj popolnoma neznanega. Na avtobus smo prišli trije prijatelji: jaz, Nik in Manca. Usedel sem se ob okno, da sem lahko opazoval pokrajino, medtem ko sta Manca in Nik sedela na nasprotnih sedežih, smehljajoč se drug drugemu. Avtobus se je počasi premaknil in kmalu smo zapustili mesto, ki smo ga poznali kot svoje dvorišče, ter zavili proti obzorjem, ki so obljubljala nekaj novega.

Prve ure vožnje so bile polne opazovanja. Ceste so se vijugale mimo zaspanih vasi, zelenih polj in rek, ki so se kot srebrne niti prepletale po pokrajini. Ugotovil sem, kako redko si vzamemo čas, da res opazujemo svet okrog sebe in kako prav je bilo, da sem se ustavil pri vsakem detajlu, pri vsakem drevesu, vsaki reki, ki je odsevala jutranjo svetlobo.



Ko smo se bližali italijanski meji, je vodička pripovedovala zgodbe o krajih, mimo katerih smo se peljali. Prečkali smo mejo in pred nami se je odprla Italija, kjer je bila drugačna svetloba, vonj po oljkah in vinskih trtah, ki so napolnile zrak. Vsak kilometer se je zdel kot poglavje v knjigi, ki je pisano v realnem času, in vsaka sprememba pokrajine je pripeljala nove misli in občutke: občudovanje, mir, majhnost in hkrati radost, da sem del tega sveta.

Prva postaja je bil Parco Natura Viva – živalski park. Odprt je bil leta 1969 in danes velja za enega največjih in najbolj znanih živalskih parkov v Italiji. V njem živi več kot 1500 živali s celega sveta, od afriških levov in žiraf, do azijskih tigrov, ameriških bizonov in pisanih tropskih ptic. Park je razdeljen na dva dela: Safari, kjer se obiskovalci z avtobusom ali avtom vozijo med prosto gibajočimi se živalmi, in Zoologi, kjer se sprehajaš peš med različnimi celinami in njihovimi značilnimi prebivalci.


Zemljevid parka
Vir fotografije: https://www.gardatourism.it/parco-natura-viva/

Posebna zanimivost je tudi Jurski park, kjer so postavljene replike dinozavrov v naravni velikosti. Parco Natura Viva ni le prostor za ogled živali, temveč tudi naravovarstveni center, ki skrbi za ogrožene vrste in sodeluje pri mednarodnih projektih za ohranjanje živalskega sveta.

Najprej smo se z avtobusom peljali čez del parka imenovan SAFARI. Tu so se prosto sprehajale žirafe, opice, lemurji in antilope. Njihovi mirni koraki, radovedni pogledi in lahkotno gibanje so me popolnoma prevzeli. Včasih si le odprl usta od začudenja, kako veličastne in nenavadne so te živali.



Po SAFARI delu smo park raziskovali peš. Ta del je razdeljen na kontinente, vsaka celina s svojo zbirko živali: azijske ribe, afriške leve, ameriške bizone in barvite ptice iz vseh koncev sveta. Vsak korak je bil kot mini avantura, nikoli nisi vedel, katera žival se bo pojavila za ovinkom ali kje boš slišal nenavaden klic ptice, ki ga še nikoli prej nisi. Občutki razburljivosti, radovednosti in čudenja so se nenehno prepletali.



👉 Nasvet: Za obisk parka si vzemite vsaj pol dneva. Obujte udobne čevlje, ker je ta del parka res obsežen.

Vseskozi sem razmišljal, kako srečen sem lahko, da vidim, kaj vse je ustvarila narava. A ob tem me je tudi žalostila misel, da morajo te živali biti tu zaprte, da lahko preživijo. Da so ogrožene, da jih v naravi skoraj ni več in da jih vidimo le v parkih, kjer so zaščitene. Občutek hvaležnosti je bil mešan z rahlo melanholijo.



Po sprehodu po kontinentih smo prišli do Jurskega parka. Veliki dinozavri, postavljeni med drevesi in grmičevjem, so bili zastrašujoče realistični. Obstal sem, dih mi je zastal in misel se je dvignila: kako majhni smo v primerjavi s tem, kar je ustvarilo vesolje, kako dolgo se je razvijalo življenje, preden smo prišli mi. Vsak ritem, vsaka skala, vsak cvet in vsak hrup je bil del neizmerne zgodbe sveta, ki traja milijone let.




Ko smo zapustili Jurski park in se vrnili k vsakodnevnim vožnjam skozi park, sem se poglobil v svoje misli. V teh trenutkih sem se zavedel, da potovanje ni le ogled znamenitosti; je učenje, poslušanje, občudovanje in doživljanje sveta s srcem. Vsaka žival, vsak list in vsak dinozaver me je opomnil, kako dragoceno je življenje in kako majhni, a hkrati del te čudežne zgodbe smo vsi mi.


Po ogledu parka nas je avtobus peljal proti Veroni. Pokrajine so se zlivale ena v drugo kot slikarska paleta: valoviti griči, neskončni vinogradi, stare kamnite hiše in vasice, ki so dišale po stoletjih zgodovine. Že ob prihodu me je mesto prevzelo. Verona ima tisto posebno energijo, kjer se preteklost in sedanjost zlijeta v eno samo pesem. Vonj sveže pečenega kruha in kave se je mešal z aromo cvetja na balkonih in vse je delovalo, kot da te mesto nežno vabi, da ga spoznavaš korak za korakom.



Najprej smo obiskali Areno, starodavni rimski kolosej. Tam stoji že skoraj 2000 let in še danes navdušuje s svojo mogočnostjo. Ko sem stal pred steno koloseja in se sporehodil okoli njega, sem začutil tisto tišino, ki jo nosi samo zgodovina, kot da bi skozi zidove še vedno odmevali glasovi gladiatorjev, pa hkrati tudi opere in koncerti, ki jih tam prirejajo še danes. Res je čudno, kako lahko en prostor v sebi nosi toliko različnih svetov in zgodb.


Od tam smo se sprehodili do Piazza delle Erbe, trga, ki je stal že v rimskih časih, danes pa je poln stojnic, barv, sadja, začimb in uličnih umetnikov. Čutil sem, kako trg še vedno živi, le da na drugačen način kot nekoč. Pot nas je vodila tudi do veličastnih grobnic družine Scaligeri, bogate plemiške rodbine, katere spomeniki stojijo tam kot pričevalci njihove moči.



Seveda pa v Veroni ne moreš mimo Romea in Julije. Pred Julijino hišo je bilo polno ljudi, ki so hoteli videti znameniti balkon. Ravno takrat je začelo rahlo deževati. Doma bi se verjetno jezil, da mi dež pokvari izlet, a tam je bilo nekaj prav filmsko romantičnega. Kapljice so padale na stara kamnita tla, zrak je bil svež in vse skupaj je imelo pridih neke čarobnosti, ki je besede ne morejo povsem ujeti. Ni bila tista umetna, turistična romantika, ampak bolj občutek povezanosti s prijatelji, s krajem, s trenutkom, ki ga bom nosil s sabo.




Potem pa je prišla moja osebna vrhunskost dneva: obisk Albus Store, male trgovine, posvečene Harryju Potterju. Že ko sem stopil skozi vrata, sem imel občutek, da sem vstopil v drug svet. Police so bile polne palic, šalov, skodelic, knjig, majic in vseh mogočih predmetov iz čarovniškega sveta. Vsaka podrobnost je bila narejena tako, da si se počutil, kot da si resnično vstopil v Hogwarts. Bil sem kot otrok, ki je končno dobil priložnost, da se dotakne vsega, kar je prej poznal samo iz knjig in filmov.










👉 Nasvet: V Veroni se splača imeti čas tudi samo za sprehod brez cilja. Mesto je polno skritih kotičkov, kjer se zdi, da se je čas ustavil.

Ko smo se zvečer vrnili v hotel, sem se po tušu in večerji za trenutek umaknil v tišino. Sedel sem ob oknu in opazoval luči okoli hotela, resda nisem gledal neposredno na Verono, a okolica je imela svoj čar. V miru sem premleval dan in spoznal, da so ravno taki trenutki, polni majhnih čudes, novih vonjev, dotikov zgodovine, kapljic dežja in čarobnih trgovinic, tisti, ki dajo potovanju dušo.

2. dan: GARDELAND in GARDSKO JEZERO



Ko smo prispeli, smo se najprej odpravili naravnost do znamenitega Raptorja, ene najbolj znanih atrakcij v Gardalandu. Gre za vlak smrti, ki te v nekaj sekundah potegne v vrtinec hitrosti, obratov in nenadnih padcev. Če ste ljubitelj adrenalina, toplo priporočam, občutek lebdenja, ko noge visijo v zraku in se vlak nagiba tik ob dekoracije, je resnično nepozaben. Sam sem si rekel: “Saj bo šlo.” A že po prvem padcu sem vedel, da to ni zame, srce mi je razbijalo kot noro in zdelo se mi je, da bo potrebna cela večnost, da pridem k sebi. Zame je bil to dokaz, da preprosto nisem adrenalinska duša. A kljub temu sem vesel, da sem poskusil, saj sem spoznal svojo mejo.


Raptor
Vir fotografije: https://www.incrediblecoasters.com/RaptorGARDALANDPhotos.html


Kasneje sem se raje prepustil atrakcijam, kjer je v ospredju čarobnost in zgodba, ne samo hitrost. Vožnje, kjer so se glasba, svetlobni učinki in tematske dekoracije prepletale, so ustvarjale občutek, da sem stopil v pravi pustolovski svet. Te atrakcije priporočam vsem, ki iščete bolj lahkotno doživetje, prav poseben čar imajo tematske vožnje s piratsko ladjo, zmaji in glasbenimi efekti, saj res začutiš, da si del prave pustolovščine.





👉 Nasvet: Gardaland je ogromen, zato si že prej oglejte zemljevid in se odločite, kaj vas najbolj zanima. Če ne marate čakalnih vrst, priporočam prihod ob odprtju.

Po tolikšni eksploziji občutkov sem čutil potrebo po popolnem nasprotju. Zato je bil obisk jezera prava odrešitev. Prvič v življenju sem zaplaval v jezeru in to doživetje bom za vedno nosil s seboj. Ko sem stopil v hladno, mirno vodo, sem začutil, kako se napetost počasi topi. Vsak zamah, vsak dotik vode je bil kot balzam za dušo. Če boste obiskali Gardaland, res priporočam, da si vzamete čas in se ustavite tudi pri bližnjem Gardskem jezeru,  to je najboljši način, kako zaključiti dan, poln adrenalina. Jezero te umiri, ti da občutek povezanosti z naravo in poskrbi, da doživetje dobi popolno ravnovesje.




Ko smo se proti večeru odpravili domov, sem skozi okno avtobusa opazoval, kako se pokrajina počasi spreminja. Misli so mi švigale sem in tja od spominov na leve in žirafe v safariju, do rimskih zidov v Veroni, filmskega dežja pred Julijinim balkonom, krikov na Raptorju in miru v jezeru. Vse se je združilo v eno samo potovanje, ki ni bilo le obisk Italije, ampak potovanje vase.

Ob koncu sem se zavedel, da so ravno ti kontrasti hrup in tišina, adrenalin in mir, smeh s prijatelji in samotno razmišljanje ob oknu tisti, ki dajo potovanju globino. Spoznal sem, da potovanja niso samo zbiranje slik za spomin, ampak način, kako rastemo, kako se učimo o svetu in o sebi. In ta izlet me je naučil prav to, da življenje postane resnično bogato takrat, ko ga doživljaš s srcem.

 

Komentarji

  1. Zapis o potovanju je zanimiv, še posebej zato, ker so dodana globja osebna občutja in razmisleki.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar