Pozdravljeni.
Moje ime je Matej. Že odkar se spomnim, me zanimajo stvari, o katerih se ljudje ne radi pogovarjajo. Predvsem o smrti.
Ko sem se rodil, sem bil že čisto blizu smrti. Takrat se je odločalo "biti ali ne biti" in zame se je izteklo da "biti". O tej izkušnji bom še kaj več napisal kdaj drugič. Danes samo povem, da sem zelo hvaležen svojim staršem, ker so se borili zame, da sem lahko danes med vami.Ko sem bil star približno šest let, so me že začela zanimati vprašanja, ki za marsikoga pridejo šele veliko kasneje. Spraševal sem se:
Kaj se zgodi, ko umremo?
Ali obstaja kaj naprej?
Kaj sem bil prej?
Iskal sem odgovore. Bral sem knjige. Spraševal sem starejše. Poslušal sem razlage v cerkvi. Ampak za vsakim odgovorom se je pojavilo novo vprašanje.
Zakaj? Kako? Kaj pa, če je drugače?
Rodil sem se kot katolik. Veliko stvari sem dobil »pojasnjenih«, ampak nikoli nisem čutil, da je dovolj. Vedno sem imel občutek, da je vse skupaj večje, bolj skrivnostno in tudi lepše, kot se pogosto govori.
Nisem znanstvenik. Nisem psiholog. Nisem duhovnik. Sem samo človek, ki iskreno išče.
Lahko bi si rekel kar
Iskalec, ker to res sem. Ves čas iščem.
Smrt se mi ne zdi samo konec. Zdi se mi nekaj, kar nas lahko veliko nauči. Nekaj, kar nam pokaže, da je življenje dragoceno. In nekaj, česar se ni treba bati.
Leta 2024 sem spoznal Slovensko društvo Hospic. Tam sem začel kot prostovoljec. To je bil eden najlepših korakov v mojem življenju. O tem bom pisal več v naslednjih objavah, ker je to tema, ki si zasluži posebno poglavje.
Zakaj ta blog?
Ker sem začutil, da bi rad te misli spravil na eno mesto.
Ker bi rad, da bi se več pogovarjali o stvareh, o katerih največkrat molčimo.
Ker verjamem, da se lahko od smrti veliko naučimo o življenju.
In ker bi rad slišal tudi vaše misli.
Ne bom pametoval. Ne bom igral strokovnjaka. Tukaj bom samo jaz. Čisto preprost človek, ki piše tako, kot govori.
Če boste kdaj želeli, lahko z mano delite svoje zgodbe ali poglede.
Če ne, tudi prav.
Hvala, ker ste si vzeli čas za branje teh vrstic.
Hvala, ker ste tukaj.
Matej
Bravo Cviki ! Zelo sem ponosna na tebe kar tako še naprej.
OdgovoriIzbrišiHvala ti Manca za podporo ne glede nato kar se lotim.
IzbrišiBravo Matej Iskalec! Raziskovalni duh naj nikoli ne zamre!
OdgovoriIzbrišiHvala Primož. Verjamem, da če bom svojega 6. letnega otroka spustil na plano ne bo raziskovalni duh nikoli zamrl. Bo pa potrebna vztrajnost, volja in trdnost.
IzbrišiDragi Matej. Prav gotovo te je Bog ohranil pri življenju s poslanstvom, ki ga sedaj opravljaš v Hospicu.Matej verjamem, da te bo to poslanstvo plemenitilo in ti odkrivalo mnoga neznana področja življenja in smrti.
OdgovoriIzbrišiHvala za vaše tople besede. Tudi sam verjamem, da ima življenje svoje poti in razlog, zakaj sem še tukaj. Delo v hospicu me resnično bogati in odpira vprašanja ter spoznanja, ki segajo daleč preko tega, kar vidimo ali razumemo.
Izbriši