Dvakrat rojen

Moj prihod na svet 14. junija 1997 ni bil ravno običajen. Moje majhno srce je bilo kot neoglašena orglica, ki je iskala svoj pravi ton v veliki simfoniji življenja. Že v zibelki sem se srečal s srčnimi težavami, ki so pomenile tiho bitko za vsak dih. Bil sem kot drobna sadika, ki je komaj pokukala iz zemlje, pa so jo že ogrožale nevihte, še preden bi lahko pognala korenine.

Jaz in moja mama Andreja

Sprva so zdravniki načrtovali, da bodo to mlado drevesce skušali rešiti doma, v Sloveniji. A takrat je mladi in pronicljivi zdravnik Tomaž Podnar presodil, da je zame več upanja drugje. Odločil se je za pot v London, mesto, kjer so srca že mnogim otrokom pomagala ponovno zaigrati.

Na mamin rojstni dan, 14. februarja 1998, smo skupaj z mamo Andrejo in njeno sestrično Katjušo M., višjo medicinsko sestro, ki je znala odlično angleško, odpotovali v Veliko Britanijo. V bolnišnici Great Ormond Street Hospital for Children je moje šibko srce v svoje izkušene roke vzel dr. Ian D. Sillivan. Katjuša je v tistem tujem, neznanem svetu postala naš tihi angel varuh, ki je v najtežjih urah prevajal, bodril in miril.

Great Ormond Street Hospital

Te zgodbe ne delim z vami zato, da bi iskal sočutje ali občudovanje. Pišem jo zato, ker verjamem, da mi je življenje že na začetku podarilo eno največjih lekcij: nič ni samo po sebi umevno.
Imel sem še pred svojim prvim rojstnim dnem kar dva začetka.
Bil sem kot feniks, ki se je moral dvigniti, še preden je sploh vedel, kaj pomeni pasti.

Danes sem iskreno hvaležen za mamo Andrejo, ki je imela pogum levinje in nežnost, ki zdravi bolj kot zdravila. Za očeta Vojkota, ki je stal ob strani kakor hrast, prepričan, da bo njegov sin nekoč stekel skozi življenje. Za mojo starejšo sestro Nino, ki je imela komaj štiri leta in še ni razumela, zakaj mame ni bilo toliko časa doma in zakaj so se vsa vprašanja vrtela okoli mene. In za vse zdravnike in medicinske sestre, ki so svoje znanje, predanost in srce vložili v to, da danes sploh lahko pišem te vrstice.

Ko sem kasneje odraščal in poslušal to zgodbo, sem si vedno znova rekel:
»Če mi je življenje že na začetku podarilo nov utrip, potem je prav, da iz tega srca pride nekaj dobrega.«

Da poskušam deliti naprej malo več topline, razumevanja in spoštovanja do ljudi, ki jih imamo radi, in do vseh trenutkov, ki jih tako hitro vzamemo za samoumevne.

Medvedek "Londek", ki me še vedno spomni na to zgodbo.

Moja izkušnja s smrtjo, ki me je že ob rojstvu skoraj odpeljala, mi je pokazala nekaj, kar še danes nosim s seboj:
Smrt ni vedno zadnja stran knjige. Včasih je samo opomba pod črto, ki nas opomni, da bolj cenimo zgodbo, ki jo še pišemo. Da se zaveš, kako krhko in dragoceno je vse, kar imamo. Vsak sončni žarek, vsak objem, vsak trenutek, ko srce mirno bije, kot bi bilo vse popolnoma samoumevno.

Ta zgodba o mojih dveh rojstvih je nekakšen temelj tega, kar sem danes: človek, ki iskreno išče.
Človek, ki se želi vedno znova spomniti, da je življenje darilo. Ne popolno in ne vedno lahko, a kljub vsemu vredno, da ga živimo z odprtim srcem in hvaležnostjo, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo dobili še eno priložnost, da začnemo znova.

🕊️ Kaj pa vam pomeni začeti znova? Ste tudi vi kdaj dobili priložnost, ki vam je spremenila pogled na življenje?

Jaz, mama in Katjuša M.

Londonska sestra in jaz